Stari matični katalog Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nukovskem žargonu ga imenujemo tudi moka katalog, ker je bil shranjen v omari z značilnimi velikimi predali ali Radojkin katalog po znameniti bibliotekarki Radojki Vrančič, ki je dolga leta z njim delila svojo pisarno) je prvi matični in listkovni katalog knjižnice. Nastajati je začel v začetku tridesetih let devetnajstega stoletja. Njegov predhodnik, prvi katalog knjižnice, ki ga je v knjižni obliki leta 1803 izdelal njen prvi bibliotekar Franz Wilde, je zaradi številnih premeščanj gradiva v knjižnici, obsežnega dotoka gradiva ter strokovno preživetega koncepta, po katerem je bil sestavljen, postal neuporaben. Stari matični katalog je v okviru celotne reorganizacije knjižnice zasnoval Matija Čop. Zelo verjetno ga je začel pisati leta 1832, potem ko so oblasti potrdile njegov predlog sprememb. Do svoje smrti leta 1835 je popisal večji del knjižnih zalog, ki jih je ocenil na 15.000 naslovov v 25.000 zvezkih. Delo sta leta 1838 dokončala Miha Kastelic in Jurij Kosmač. Kataložni listki v velikosti zvezka, na katerih je bilo popisano gradivo, so bili razvrščeni po abecedi, shranjeni v 78 zaščitnih kartonih in namenjeni le interni uporabi.
Strokovni koncept prvotnega dela matičnega kataloga je Čop izdelal na osnovi smernic knjižnične inštrukcije, ki je od leta 1825 predpisovala delovanje in organizacijo avstrijskih javnih znanstvenih knjižnic ter temeljnega dela Versuch eines vollständigen Lehrbuchs der Bibliothek-Wissenschaft, ki ga je leta 1829 izdal Martin Schrettinger. Predpisana pravila za stvarno značnico je Čop deloma prikrojil, pri oblikovanju avtorskih značnic pa mu je za referenco služil Ebertov Allgemeines bibliographisches Lexicon. Podatki na listkih matičnega kataloga prinašajo bibliografski popis dela in podatke, ki omogočajo identifikacijo knjige v drugih katalogih in evidencah ter njeno lokacijo v knjižnici. Katalog je popisoval tako serijske kot monografske publikacije vključno s kompletacijami. Na osnovi matičnega kataloga, so bili izdelani katalogi v knjižni obliki: abecedni imenski katalog, znanstveni katalog, inventarni katalog ter signaturni seznam.
Stari matični katalog se je z leti in vedno večjim knjižnim prirastom širil ter obenem, sledeč razvoju stroke, spreminjal pravila, po katerih so bila dela vanj uvrščena. Po letu 1900 začno v knjižnici uvajati znamenita pruska pravila katalogizacije, ki ostanejo v rabi vse do konca druge svetovne vojne. Kot so se z leti spreminjala pravila katalogizacije, tako se je spreminjal tudi videz kataložnih listkov. Značilna delitev prostora na osem pravokotnikov v dvajsetem stoletju izgine, nadomesti jo sodobna oblika zapisa s signaturo na sredini zgoraj ter z bibliografskim opisom simetrično postavljenim v sredino listka.
Stari matični katalog je knjižnica dopolnjevala do leta 1947. Ušel je požaru, ki je leta 1944 uničil abecedni imenski in inventarni katalog ter ostal v uporabi vse do danes. Številka v levem zgornjem kotu listka nam namreč še vedno kaže mesto knjige v knjižnem skladišču. Izjemno zahtevna izdelava kataloga, ki je združevala vsebinsko in formalno katalogizacijo, je zahtevala tudi izobražene in strokovno usposobljene bibliotekarje. Poleg že omenjenih: Čopa, Kastelica in Kosmača, lahko v katalogu zasledimo listke, ki so jih izpisali znameniti bibliotekarji: Jožef Kalasanc Likawetz, Konrad Stefan, Luka Pintar, Avgust Žigon, Joža Glonar, Melitta Pivec-Stel( in drugi. V starem matičnem katalogu najdemo torej popisano po abecednem redu vse gradivo, ki je bilo od nastanka do konca druge svetovne vojne vključeno v fond knjižnice. Poleg samih bibliografskih opisov lahko na listkih zasledimo opombe o provenienci dela, cenzurne oznake ter navodila knižničarjem, komu je določeno delo namenjeno. Zaradi svoje starosti in pomena knjižnice, v kateri je katalog nastajal, pa lahko danes zapišemo, da je informacijski pomen, ki ga katalog kot tak nedvomno še danes ima, zasenčila njegova kulturno zgodovinska vrednost.